Vpisni in plačilni pogoji

VPIS V PROGRAM EQUILIBRIUM ZA SEZONO 2019-20 JE ZAKLJUČEN!

VPISNI POGOJI

Izvajanje nekaterih vaj iz programa equilibrium je neprimeren za tiste, s psihotičnimi motnjami, zato se načeloma vanj ne morejo vpisati.

PLAČILNI POGOJI

Cena posameznega srečanja:

  • plačilo vnaprej: 35 Eur
  • gotovinsko plačilo na predavanju: 40 Eur

Opcije plačila:

  1. Udeleženec je v program Equilibrium dokončno vpisan s plačilom vsaj dveh srečanj ( 70 Eur). Ta znesek je namenjen za pokritje 1. in 9. predavanja. Za plačilo ostalih sedmih predavanj sta dve opciji:
    1. pred vsakim predavanjem udeleženec nakaže 35 Eur na:
      Alpha und Omega Verlag, Tadej Pretner s.p.,
      Loška gora 4a, 1433 Radeče
      TRR SI56 0311 0100 0017 909 pri SKB d.d.,
      Sklic SI00 2019 20V primeru vnaprejšnjega plačila dobi udeleženec račun na predavanju.
    2. udeleženec plača posamezno predavanje gotovinsko – 40Eur, na samem predavanju;
  1. Udeleženec lahko plača program ob vpisu v enkratnem znesku. V tem primeru je znesek, ki pokrije vseh devet predavanj 300Eur.

Strokovni vodja programa Equilibrium
Tadej Pretner

Urnik

Urnik

Equilibrium I 1 skupina

sreda, 02.10 2019
sreda, 06.11.2019
sreda, 04.12.2019
sreda, 08.01.2020
sreda, 05.02.2020
sreda, 04.03.2020
sreda, 01.04.2020
sreda, 06.05.2020
sreda, 03.06.2020

Equilibrium I 2 skupina

četrtek, 03.10.2019
četrtek, 07.11.2019
četrtek, 05.12.2019
četrtek, 09.01.2020
četrtek, 06.02.2020
četrtek, 05.03.2020
četrtek, 02.04.2020
četrtek, 07.05.2020
četrtek, 04.06.2020

Equilibrium II

sreda, 11.09.2019
sreda, 09.10.2019
sreda, 13.11.2019
sreda, 11.12.2019
sreda, 15.01.2020
sreda, 12.02.2020
sreda, 11.03.2020
sreda, 08.04.2020
sreda, 13.05.2020

O programu equilibrium

Cilj izobraževalnega programa Equilibrium je razvijanje osebnostnih potencialov skozi razumevanje in usmerjenost na vzpostavitev stika s samim seboj, izboljšanjem zdravja na vseh ravneh in izboljšanjem svoje pozicije v družbi. Zasnovan je na osnovah ezoterične in kvantne psihologije, podprt z nekaterimi kompatibilnimi klasičnimi prvinami iz Taoizma, Ajurvede in Tradicionalne kitajske medicine, poleg teoretične osnove pa vsebuje celo paleto praktičnih vaj, ki ne vsebujejo nikakršnih metod preprogramiranja uma. Temelji na razumevanju in obvladovanju elementov, ki nas odtujujejo tako od sebe kot od družbe, poglobljenih metodah za izboljšanje osredotočenosti, odpravljanju destruktivnih čustvenih stanj in razumevanju principov zavestnega kreiranja želene realnosti. Slušateljem bodo predstavljene najmodernejše kvantne metode, ki temeljijo na uporabi torzijskega polja, vodijo pa v življenjsko spontanost in sposobnost suverene pomoči drugim, saj vsebuje program tudi precej terapevtskih prvin.

Formirani bosta dve skupini Equilibrium 1.

Okvirni termini predavanj:
Prva skupina Equilibrium 1: V posamezni sezoni od oktobra do junija, enkrat mesečno med tednom, načeloma prva sreda v mesecu;
Druga skupina Equilibrium 1: V posamezni sezoni od oktobra do junija, enkrat mesečno med tednom, načeloma prvi četrtek v mesecu;

Srečanja potekajo od 17.00 do 21.00, v O.Š. Livada, Ulica Dušana Kraigherja 2, Ljubljana.
Celoten program predavanj in praktičnih vaj traja načeloma dve sezoni.

Dober občutek o vsebinskem programu equilibrium si je moč ustvariti ba osnovi mojih knjig Integrirana osebnost in Kako spremeniti tok usode? Imajo ju v vseh večjih knjižnicah.

Skalarni valovi (torzijsko polje) – ozadje čudežev

V DZSjevi Mali splošni enciklopediji iz leta 1973, je beseda čudež opredeljena takole: “Čudež, nadnaraven dogodek, ki je v nasprotju z naravnim zakonom in zato nemogoč.” Čudežev torej potemtakem sploh ni, saj verjamem, da je prav vse, kar se (nam) dogaja mogoče pojasniti z naravnimi zakoni; tudi najbolj nenavadne stvari. Za začetek pa si oglejmo nekaj primerov čudnih dogodkov, ki jih imajo nekateri za čudeže:

  • Ludovik XIV (1638 – 1715), imenovan Sončni kralj, je enkrat letno polagal roke na svoje obolele podanike. Približno 30% jih je ozdravelo.
  • Jeseni 2010 je bil na zagrebški televiziji v oddaji “Na robu znanosti” gost dr. Pearl, oče zdravilske metode, znane pod imenom reconnection. Govoril je o primeru športnika, ki si je zlomil nogo, a se mu je potem, ko so ga zdravili z reconnectionom, poškodba v nekaj dneh povsem zacelila. Zanimivo je, da tudi tradicija Tihomorskega ljudstva Kahune govori o metodi, pri kateri je moč kost na mestu preloma spremeniti v ektoplazmo, nakar se v nekaj urah povsem zaceli.
  • V razpoložljivi literaturi je opisanih okoli 1300 nepojasnjenih ozdravitev, V Lourdesu (Francija) je prišlo v zadnjih 150 letih do 65 ozdravitev, ki jih je cerkev priznala kot “čudežne”. Če gre recimo za raka, je ozdravitev priznana kot “čudežna”, če se tudi v obdobju naslednjih petih let ne pojavijo metastaze.
  • Ob votlini, v kateri je v 11. stoletju del življenja preživel tibetanski jogi Milarepa, je v skali odtis njegove dlani.

Gre torej v neštetih, kot tudi številnih drugih primerih za čudeže, ali za stvari, ki jih je le moč pojasniti z naravnimi zakoni? Prvi primer (Ludovik XIV), bi marsikdo skušal pojasniti s placebom, kaj pa ostali? Pa tudi glede prvega primera se lahko pravzaprav vprašamo, kaj se pri placebu sploh dogaja? Zakaj (lahko) pride v delovanju telesa do drastičnih sprememb, kadar v nekaj trdno verjamemo? Odgovore bomo skušali poiskati skozi delovanje t.i. skalarnih valov oziroma torzijskega polja, kakor skalarne valove imenujejo Rusi. Beseda torzija namreč izhaja iz latinščine in pomeni zasuk – ker ima skalarni val spiralni vzorec, je torej morda izraz torzijsko polje primernejši kot pa izraz skalarna energija.
Za kaj pri torzijskem polju pravzaprav gre?
Za kolikor toliko korekten opis torzijskega polja je verjetno najenostavneje, da si najprej ogledamo polje nemanifestiranega in polje manifestiranega. Kvantni fiziki so si bolj ali manj edini, da temelji materialna realnost na zavesti. Vse, kar obstaja, je med seboj povezano, ne glede na to, na kateri ravni in v kateri kvantni resničnosti se manifestira. Vse je torej del iste zavesti, vse, od nepredstavljive čiste zavesti, prek fotonov, delcev elektromagnetnega polja z maso nič, atomov, molekul in celic, do trdne materije. V svetu idealizma, ki ga proučuje kvantna fizika, najmanjši delci tega sveta spremenijo svoje gibanje, če jih opazujemo in se nasploh “vedejo” tako nenavadno, da kvantni fiziki predpostavljajo, da tvori zavest, ki je osnova vsega obstoječega, nekakšno matrico, v kateri so vse možnosti že predvidene, manifestira pa se tista, na katero je usmerjene največ zavestne energije. Polju nemanifestiranega po domače pravimo praznina, kvantni fiziki pa ga pogosto imenujejo tudi 4D hiperprostor. Ker smo navajeni na tri dimenzije in čas, si 4D prostora ne moremo predstavljati, o tem, kako deluje, pa lahko slutimo iz teorije Davida Bohma o holografskem ustroju vesolja, v katerem vsak delček vsebuje informacijo celote. 
Hkrati z uveljavljanjem kvantnih pristopov razumevanja vesolja, se je tudi pokazalo, da Newtonovska fizika, ki pravi, da se pri absolutni ničli gibanje atomov v vakuumu ustavi, kar naj bi posledično pomenilo energijsko vrednot nič, ne drži. Dr. Harold Puthoff iz univerze v Cambridgeu je skušal to preveriti – meril je energijo pri absolutni ničli. Namesto da o energiji ni bilo niti sledu, pa jo je “našel” toliko, da jo je primerjal s kipečim loncem!!!

“Tehnična podlaga” za obstoj te energije so vibracije subatomskih delcev. Ta energija ima več imen – univerzalno energijsko polje, polje nične točke, prana, qi …, a ta imena mnogim zvenijo “pomanjkljivo” in nekako tridimenzionalno. Ko govorimo o holografski, realnosti, sta se zato pojavili tudi imeni, ki nekako zajemata tudi 4D prostor, ki ga to polje ustvarja, to pa sta že omenjena izraza 4D hiperprostor (v kvantni fiziki) in praznina (v ezoteriki).

Lastnost vsega manifestiranega, ki seveda tudi izhaja iz praznine, je pečat treh dimenzij in časa. Med manifestiranim in nemanifestiranim poteka stalna energijska komunikacija. Ta komunikacija pa je povezana s pojmom torzijskega polja. Za kaj torej tu gre?

Delci, ki preskakujejo iz nemanifestiranega (iz praznine, iz 4D hiperprostora, iz energije nične točke) v našo 3D realnost, so fotoni, torej delci z maso nič. In ne gre za to, da iz praznine v 3D svet neposredno prenašajo energijo, ampak se ta ustvarja ob trkih teh fotonov z različnimi subatomskimi delci, katere premaknejo v višje energijsko stanje, hip zatem pa se takšni fotoni že vrnejo nazaj na 4D raven, saj niso dovolj stabilni, da bi ostali v naši 3D realnosti. Ker torej stalno preskakujejo iz enega sveta v drugi, jim pravimo virtualni fotoni. Na ta način ustvarjajo torzijsko polje, ki je torej neposredna vez med nemanifestirano in manifestirano realnostjo!!!! 

Skalarne valove/torzijsko polje je odkril, oziroma znal proizvajati že Nikola Tesla. Pravzaprav je torzijsko polje na nek način povezano z elektromagnetnimi valovi, o katerih “vemo vse”, vendar pa se izničijo, ko je nek elektromagnetni (EM) tokokrog zaključen. To pa se v klasičnem odnosu generator – porabnik zgodi praktično vedno. Tesla je odkril, da lahko torzijsko polje proizvaja, če skozi dve spiralni tuljavi pošlje v nasprotni smeri izmenični tok iste frekvence – na ta način se zgodi obratno, kot v klasičnem EM tokokrogu – izniči se EM polje, proizvaja pa torzijsko polje. Torzijsko polje je moč uporabljati tako v konstruktivne, kot v destruktivne namene, saj po eni strani zdravijo, po drugi strani pa lahko delujejo uničujoče, zato jih je moč uporabiti kot orožje. Pa ne le to; izkrivijo lahko tudi fizikalni koncept prostora in časa (to se je npr. zgodilo 1943 v t.i. Philadelphia experimentu, o čemer bom govoril v nadaljevanju). 

V zadnjem desetletju smo pri nas priča ekspanziji t.i. zdravilnih parkov. V zvezi z njimi je zanimiva je neposredna povezanost jakosti torzijskega polja s Schumannovo resonanco (Zemljina lastna frekvenca – cca 7,85 Hz). To frekvenco je sicer sila težko zaznati (malo je držav v Evropi, ki imajo naprave za merjenje Schumannove resonance), na mestih v naravi, ki so resnično zdravilna, pa jo lahko zaznamo s povsem običajnim, malo boljšim frekvencmetrom. Mesta v naravi, ki so vibacijsko intenzivneje povezana s frekvenco Schumannove resonance, so “bogata” s torzijskim poljem. Že Nikola Tesla pa je menil, da lahko torzijsko polje v večji ali manjši meri “proizvaja” tudi človek. In glej ga zlomka – najbolj intenzivno takrat, ko je v meditativnem stanju oz. v stanju notranje praznine (logično, na nek način se takrat z umom “umakne” iz 3D sveta), “stikalo” v katerem sprožimo torzijsko polje, pa se nahaja na alfa ravni – torej takrat, ko v naših možganih prevladuje približno takšna frekvenca, kot je frekvenca Schumannovega valovanja. 

Torzijsko polje se odzivaj tudi na našo namero. Do sedaj smo govorili o nemanifestiranem na eni in manifestiranem na drugi strani le na splošno. Kako pa je s polji realnosti, katere živimo? Ne pozabimo namreč, da kvantni fiziki primerjajo vesolje z matrico neštetih možnosti. 

V zadnjih letih je bilo posnetih nekaj filmov, ki govorijo o kvantni resničnosti na poljuden način. Paralelno z njimi je prišlo tudi do razvoja kvantnih tehnik, s katerimi je mogoč preskok iz ene kvantne realnosti v drugo in to ne le v smislu zdravstvenega stanja (npr. reconnection), ampak tudi v smislu različnih drugih oblik izkušanja obilja (npr. equilibrium z namero). Pri equilibriumu z namero gre recimo za to, da se z umom pomakneš v praznino in paralelno ustvariš torzijsko polje, ki kolapsira polje realnosti, v katerem si bil in te vodi v drugo polje realnosti, skladno s tvojo namero. Z jasno namero je torej moč torzijsko polje usmerjati. Omejitev pri tem ni – mogoči so “čudeži” (“čudežne” ozdravitve, nenadni splošni življenjski uspehi …). Glavni elementi, ki vplivajo na učinkovitost takšnih tehnik so predvsem – količina skalarnih valov, ki jih ustvarimo (lahko se seštevajo – recimo mesto, na katerem je okrepljena Schumannova resonanca, prostor, v katerem to večkrat počnemo in ima zato ustrezno urejeno energijsko strukturo, skupina, naravnana v skladu z namero …), zaupanje v metodo, notranje omejitve, v povezavi s strukturiranostjo prvih treh terapevtovih čaker in sposobnost ustvariti adekvatno namero. 

Menim, da imaj v vseh primerih, ko se neka ozdravitev zgodi na “nenavadno” hiter način, ko pride do neke notranje transformacije s pomočjo “višjih sil” …, prste vmes torzijsko polje, včasih zabeljeno z ustrezno namero, včasih pa ne, saj v nas takrat, ko je v zadostni meri prisotno, samo po sebi in na vseh ravneh usmerja v naše naravno stanje, stanje, kakršno v našem telesu nastopi takrat, ko se iz njega “umaknejo” napetosti, povzročene zaradi stresa, neizpolnjenih potreb, neintegriranih čustvenih nabojev … Ob dovolj intenzivni prisotnosti torzijskega polja pa pride celo do sprememb na nevrološki ravni. Gre le za to, na kakšen način torzijsko polje pritegnemo, v kakšnem obsegu in v kakšni meri smo se pripravljeni prepustiti njegovemu bazičnemu delovanju oziroma delovanju skladnim z namero. Torzijsko polje, podprto z ustrezno namero zdravi, ko recimo v molitvi prosiš za zdravje (pritegneš ga v stanju predanosti in odprtosti), ko nekdo za pomoč kliče angele, ko zdravilec “dopusti”, da energija preprosto steče … 

Sedaj pa glede na vse navedbe, povezane s torzijskim poljem, poskusimo pojasniti v začetku izpostavljene “čudežne” primere:

  • Primer zdravljenja Ludovika XIV smo že nekako povezali s placebom. Pri placebu gre za to, da se tedaj, ko verjamemo da se bo nekaj zgodilo, ali da nam bo nekaj pomagalo, struktura uma poenoti. Različni podelementi jaza, ki jih psihologija imenuje bazični jaz, zaključni jaz, socialno modificirani jaz …, niso več v konfliktu, kar je v vsakdanjem življenju nekaj običajnega, ampak se poenotijo, zaradi česar se po eni strani sproži torzijsko polje, po drugi pa ta enotnost oziroma pričakovanje deluje podobno, kot čista, močna namera. Ta dva elementa sta glavna os nenadne spremembe zdravstvenega stanja. Pri kvantnih zdravilskih metodah pa torzijsko polje sproži terapevt, uspeh terapije pa je neposredno povezan z “odprtostjo” klienta.
  • Nekaj podobnega se zgodi tudi takrat, ko obiščemo katerega od svetih/zdravilnih mest, s tem, da je na njih običajno že sama po sebi prisotna okrepljena Schumannova resonanca in s tem torzijsko polje. Poleg tega k spremembam “pomaga” tudi kolektivno polje, ki ga na takšnih mestih ustvarijo ljudje s svojimi upi. Lahko torej rečemo, da na zdravilnih mestih “dela” tudi kolektivna zavest – kolektivna vera v ozdravitev. Kolektivna zavest nam je sicer v veliko primerih ovira, pogosto pa je seveda lahko tudi katalizator in v skupini je pogosto mogoče rešiti tisto, kar je individualno precej težje. Zanimiv primer moči kolektivne zavesti imamo tudi v živalskem svetu – če gre na jug ena sama gos, se izgubi. Le jata najde pot.
  • Verjetno pa je najbolj zanimiv primer odtisa Milarepine dlani v skali. Primer je v nekaterih segmentih podoben poskusu, ki so ga le do neke mere uspešno izpeljali Američani v t.i. eksperimentu Philadelphija, leta 1943. Cilj eksperimenta je bil uporabiti skalarne valove za to, da bi vojna ladja USS Eldridge postala za radarje nevidna. Toda kaj se je zgodilo? Ne le, da je ladja postala nevidna in da se je teleportirala v drugo pristanišče (iz Philadelphie v več kot 300 km oddaljeni Norfolk), ampak je prišlo tudi do situacije, da je imel po delovanju umetno generiranega torzijskega polja eden od mornarjev roko “vgrajeno” v železno konstrukcijo ladje. V nekem momentu se je torej zabrisala meja med manifestiranim in nemanifestiranim. Takrat je bil mornar verjetno naslonjen na konstrukcijo, v katero se mu je roka “vdrla”, ko so generator torzijskega polja izključili, pa je bila meja med nemanifestiranim in manifestiranim tako hitro spet vzpostavljena, da je železna konstrukcija “ujela” mornarjevo roko. Nekaj podobnega je storil Milarepa – sposoben je bil sprožiti tako močno torzijsko polje, da je razširil cono meje med nemanifestiranim in manifestiranim in v tej fazi naredil z roko odtis v skalo.

Polje “čudežev” je torej večplastno in skozi osebnostni napredek in predano vajo lahko posameznik izvaja vedno večje čudeže. Seveda pa drži tudi to, da ni vsak dan enako primeren za izpeljavo “čudežev”. Ne vem sicer, na kakšnih osnovah so magi preteklosti izračunavali, kateri dan je primeren za uspešne manifestacije iz domene “čudežev”, a danes vemo, da je tako ob dnevih, ko je geomagnetno polje aktivnejše (tako lokalno, kot globalno). Kako je z globalno aktivnostjo geomagnetnega polja pa nam pove vrednost Kp faktorja, ki ji lahko sledimo na spodnjem linku: http://www.swpc.noaa.gov/today.html

Strokovni vodja šole
Tadej Pretner

kate-darmody-cOwZopOunAQ-unsplash

Zdravilni parki

Energije, ki jo potrebujemo za življenje, ne črpamo le iz hrane. Fizik F. Katscher je npr. odkril, da povprečni človek s hrano prejme med 2000 in 3000 kalorij (uporabljam staro enoto, na katero smo bolj navajeni, sicer pa velja 1 cal = 4,186 joulov), v obliki fotonov pa odda med 6000 in 9000 kalorij. Razliko 4000 do 6000 kalorij prejme iz univerzalnega energijskega polja (UEP), ki vsebuje vse vrste energij – torej tudi tiste, k niso elektromagnetnega (EM) porekla). Glede na to, da živimo na Zemlji, je seveda razumljivo, da velik del za življenje potrebne energije pridobimo skozi energijsko komunikacijo z Zemljo, kar je bistvena postavka geomantije, vede, ki proučuje to energijsko komunikacijo na vseh ravneh. Zemeljska energijska sestava ni homogena, zato je razumljivo, da poleg področij, na katerih poteka energijska komunikacija s človekom v nekih povprečnih okvirih, obstajajo tudi področja oziroma točke, kjer je ta komunikacija izrazitejša (zdravilne točke), kot tudi področja/točke, kjer je slabša od običajne in za človekovo zdravje celo moteča. Energije elektromagnetnega porekla, s katerimi se na ta način srečujemo obravnava konvencionalna fizika, finoenergijsko zemeljsko komponento (energije, ki niso elektromagnetnega porekla) pa že omenjena geomantija, ki ima Zemljo za živo, zavestno bitje, s katerim lahko komuniciramo in soustvarjamo življenje. Elektromagnetna energijska komponenta vpliva predvsem neposredno na naše fizično telo, posredno pa na naša energijska telesa (avrično polje), medtem ko vpliva finoenergijska (lahko bi ji rekli tudi informacijska) komponenta neposredno na naša energijska telesa, posredno pa na fizično telo. Obstajajo torej strokovne postavke, na osnovi katerih je na določenem področju, bogatim z energijsko kvalitetnimi točkami, moč zasnovati t.i. energijski park – park, katerega bi lahko ljudje obiskovali tudi v želji po izboljšanju zdravja.

V Sloveniji dejansko že drugo desetletje rastejo takšni parki kot gobe po dežju, a glede na tisto, kar sem zaznal pri obisku nekaterih od njih, se bojim, da zasnova večine ni strokovna; zanimivo namreč je, da pri zasnovi takšnih parkov običajno ne sodelujejo niti fiziki, niti usposobljeni geomanti, pač pa radiestezisti, katerih znanje o energijah bivalnega prostora je običajno preveč pomanjkljivo. Tako menim zaradi naslednjih značilnosti večine energijskih parkov pri nas:

Energijske točke v njih so očitno določene predvsem na osnovi njihove grobe elektromagnetne kvalitete, ne pa na osnovi poznavanja energijskih tokov v naravi, ki niso elektromagnetnega (EM) porekla oziroma na osnovi informacijskih kvalitet določenih točk, ki ki so v večini “zdravilnih parkov” zanemarjena. V tem kontekstu določajo radiestezisti/”avtorji” zdravilnih parkov določenim točkam lastnosti, da zdravijo posamezne dele telesa oziroma obolenja.

Vendar pa tak pristop ne more biti korekten zaradi dveh dejstev:

  • EM energija teh točk, ki je sicer tesno povezana s sestavo tal, namreč ni nespremenljiva, ampak dinamična – odvisna je od lokalne temperature, vlage in prisotnosti ioniziranih sevanj. Zato je lahko energija neke točke takrat, ko na njej išče pomoč človek z obolenjem, ki naj bi ga ta točka zdravila, opazno drugačna kot takrat, ko je bila – kot zdravilna – “prepoznana”.
  • Na to, kako bo neko EM polje vplivalo na biološko tkivo, ključno vpliva specifična upornost človekovega telesa, ki je odvisna od konstrukcije (debel/suh) in vlažnosti kože, velikosti človeka, prekrvavljenosti tkiv, količine prostih ionov v telesu itd. in med različnimi ljudmi se ta upornost bistveno razlikuje. To pomeni, da deluje neko zunanje EM polje na različne ljudi različno, oziroma to, da bo neka točka v najboljšem primeru zdravilna predvsem za tiste, ki imajo podobne fizične karakteristike, ki vplivajo na specifično upornost telesa, kot človek, ki je te točke, kot zdravilne, določil. Po mojem mnenju je torej določanje fiksnih točk, ki zdravijo določen organ absurdno. Iz istega razloga ima lahko zadrževanje na posameznih točkah, pri določenem delu ljudi, negativne učinke – utrujenost, vrtoglavica …

Da je zmeda še večja, v nekaterih parkih energijo posameznih točk celo vrednotijo v Bovisih, enoti, ki je pri merjenju energije med radiestezisti v splošni rabi, a nisem še naletel na radiestezista, ki bi jo znal ustrezno definirati (ni edina, slišal sem tudi za uporabo enote bios (???)). Ob tem pa se sprašujem, kaj s t.i. Bovisi v resnici merijo. EM komponente energije verjetno ne, saj zanjo fizika uporablja drugačne enote, ideja, da bi merili informacijsko komponento neke točke, pa se mi zdi tako absurdna, ko če bi nekdo želel izmeriti npr. ljubezen ali dobroto.

V nekaterih “zdravilnih parkih” skušajo dokazati učinkovitost parka tako, da obiskovalcem fotografirajo avro pred in po obisku parka, rezultat pa je največrat pozitiven. A dejstvo je, da v nekaterih parkih obiskovalci na določenih točkah izvajajo vodene meditacije in energijske vaje, ki same po sebi vplivajo na velikost avre, nenazadnje pa so obiskovalci v naravi, avrično polje pa se nam okrepi že pri sproščenem sprehodu po gozdu, zato pozitivna razlika med čutenjem avričnega polja pred in po obisku takšnih točk, ne dokazuje njihove učinkovitosti.

V naravi nedvomno obstajajo točke, ki so dejansko zdravilne. Zanje je značilno, da lahko na njih zaznamo t.i. Schumannovo resonanco (laično rečeno zemeljski “srčni utrip”) že s kvalitetnim frekvencmetrom, čeprav je sicer merjenje te resonance zelo zahtevno. Menim, da bi se bilo pri zasnovah zdravilnih parkov poleg dejstva, da bi se morali v njihovo “kereacijo” vključiti ljudje, ki se na to zares spoznajo, smiselno osredotočiti na dva tipa zdravilnih točk – tiste, ki so pozitivno polarizirane (poživljujoča energija) in tiste, ki so negativno polarizirane (pomirjujoča energija). Prve naj bi “uporabljali” ljudje, ki se počutijo energijsko izpraznjene, druge pa tisti, ki so hiperaktivni, nervozni …

pablo-orcaray-awiVtTQwQoc-unsplash

Vpliv načina dihanja na polarnost sistema fizično-energijsko – duhovno telo

O polarnosti kot temeljnemu gibalu materialnega vesolja in življenja v njem, govorijo številni viri. Namen pričujočega članka je sicer vpliv dihanja na polarnost našega sistema, a morda ne bo odveč, če uvodoma namenimo nekaj prostora polarnosti kot takšni, saj jo vsa tradicionalna učenja le ne opisujejo tako enoznačno, kot si večina misli. Tao shin sen recimo opisuje polarnost na način, ki je zelo logičen, a se ne ujema z opisi, na katere naletimo v večini ezoterične literature, ki pa tudi zvenijo logično.

Tako za materialni svet kot za situacije, katere v njem doživljamo, je značilen proces pojavljanja in izginjanja, rasti in upadanja, širjenja in krčenja, … Načeloma gre za to, da se neka situacija takrat, ko doseže svojo polarno skrajnost, prevesi v svoje nasprotje (npr. dan v noč). Gre torej za neprestano gibanje in spremembe med dvema nasprotnima skrajnostima, dvema poloma iste energije/situacije, med katerima se pretaka življenjska energija pogojene realnosti, v kateri le en pol ne more obstajati (življenje – smrt, trpljenje – užitek, mirovanje – gibanje, svetloba-tema …). Po klasičnem ezoteričnem učenju sta ti dve skrajnosti t.i. pozitivna polarnost, ki ji vzhodnjaki pravijo yang (širjenje, toplota, svetloba, moški princip, aktivnost, kozmična energija …) in negativna polarnost (yin), za katero je značilno krčenje, hlad, tema, pasivnost, ženski princip, energija Zemlje itd. S tem se strinja tudi Tradicionalna Kitajska medicina (TKM), ki pravi, da jin tvori snov, jang pa energijo, obe pa neprestano prehajata druga v drugo. Če vzamemo za izhodišče stvarstva t.i. veliki pok, zveni vse zelo logično – točka neskončne gostote naj bi se ob velikem poku razletela, nastala je velika vročina in širjenje energije (yang). Potem pa se je začelo vse skupaj ohlajati, jedra atomov so začeli loviti elektrone in to je vodilo v krčenje energije oziroma nastajanje materije (yin). Energija Zemlje je torej po tem učenju yin in dejansko večina tradicionalnih virov obravnava to energijo kot ženski, materinski princip. S principi neprestanega prehajanja ene skrajnosti v drugo se strinja tudi že omenjeni Tao shin sen, vendar pa je po tem učenju sila yin centrifugalna, torej razširjujoča, yang pa centripetalna (zbirajoča). Vse skupaj razlagajo takole: Sila yang je sila kontrakcije in fizikalizacije in vodi k materializaciji, sila yin pa k ekspanziji in defizikalizaciji in nas usmerja v duhovno. Ko se yang pospešuje, nastaja materija. Molekule, ki materijo tvorijo, se giblejo hitreje, hitrejše je gibanje subatomskih delcev, kar rezultira ustvarjanje visoke temperature. Sila yin pa je nasprotna – raztaplja materijo, zmanjšuje hitrost gibanja delcev in ustvarja nižjo temperaturo. Komentar:Razlaga je v skladu s spoznanji kvantne fizike. Med sestavnimi deli atoma je sila veliko praznega prostora in velikanska hitrost gibanja teh delcev je tista, ki jim daje vtis trdne snovi. Zoran Železnikar je podal super primerjavo z ventilatorjem ko vetrnica ventilatorja miruje, vidimo prazen prostor med njenimi kraki, ko se vrti počasi, bi nas udarila, če bi poskusili v ta prazen prostor potisniti prst, če pa bi se vrtela z velikansko hitrostjo, bi vetrnico doživljali kot trdno ploskev. Za razliko od te razlage, ponavadi v ezoteiki pravijo, da ima mateija nizko vibracijo, energija pa visoko.

Prehod yanga v yin in obratno, pa Tao shin sen razlaga takole: Ko pride ob procesu materializacije do visoke temperature, se začne materija širiti (spremeni se smer energije od materializacije proti spiritualizaciji) -yin; ko pa smer spiritualizacije dovolj zniža temperaturo, se začne materija spet gostiti (yang).

Komentar:Tudi ta opis je logičen. Ko recimo nek kovinski predmet segrevamo, se mu poveča volumen, ko pa se ohladi, se volumen spet zmanjša.

Energija Zemlje je torej v Tao shin senu yang.

Komentar: Da je v masi »shranjena« pozitivna potencialna energija, potencialna energija »praznega« vesolja pa je negativna, bi lahko fizikalno pojasnili takole: Če s tal poberemo kamen, ga dvignimo in spustimo na tla, ob padcu sprosti neko energijo. Iz tega lahko sklepamo, da ima materija pozitivno potencialno energijo (yang). Da pa je vesolje lahko v ravnotežju, mora biti zato energija »praznega« prostora negativna.

Vidimo torej, da pri polarnosti le ni vse tako zelo jasno,kot je videti na prvi pogled. Zato pri posameznih načinih dihanja ne bom govoril o tem, ali krepijo yin ali yang, ampak bom raje neposredno opisal, kako polarno deluje na naš sistem, izbor, ali gre za yin ali yang učinek, pa prepuščam bralcu.

  • Počasno dihanje: Telesni metabolizem, vključno z bitjem srca in cirkulacijo telesnih tekočin se upočasni. Telesna temperatura pada. Um se umiri, okrepi se sposobnost objektivnega razumevanja, reakcije na okolico so bolj senzitivne. Percepcija se širi, uvid je globlji in na poti k univerzalni zavesti.
  • Hitro dihanje: Teles ni metabolizem je hitrejši, telesna temperatura raste. Mentalni del je nestabilen, nanj vplivajo spremembe čustvenega stanja. Skrajnosti sta obramba in napad. Opažanje je subjektivno in egocentrično, okolico vrednotimo skozi filtre uma, fokus je na posameznih delih, ne pa na celoti.Zanimivo je, da bi se večina pristašev učenj o polarnosti, kakršno podaja klasična ezoterika strinjala, da gre v prvem primeru za yin, v drugem pa za yang, vendar pa iz gornjih navedb dejansko vidimo, da nas yin dihanje usmerja na duhovno, yang pa na materialno.- Plitko dihanje: presnova je razmeroma pasivna, različne telesne funkcije pa precej nekoordinirane in v neskladju. Prihaja lahko tudi do nihanja telesne temperature. Nestabilna so tudi čustva in misli. Prisotna je nagnjenost k tesnobi, frustraciji, nezadovoljstvu in različnim oblikam strahu. Percepcija je površna in oprta na različne identifikacije in podidentitete, seveda tudi tiste, ki temeljijo na notranji negotovosti, zato je nestabilna. Ker vsebuje dih energijo in informacije, vodi plitko dihanje tudi k slabim ustvarjalnim vizijam, nejasnemu strahu pred vsem kar je novo oziroma v oklepanje znanega. -Globoko dihanje: Presnova in samoozdravitveni procesi so aktivni, posamezne telesne funkcije uravnotežene, telesna temperatura pa stabilna. Stabilni sta tudi čustveno in mentalno stanje, zaupanje vase pa poglobljeno. Čustvena zrelost ekspandira, kar vodi k vedno večjem občutenju povezanosti z univerzalnim energijskim poljem.-Dolg vdih in izdih: Dobra koordinacija različnih funkcij presnove, telesna temperatura je stabilna, aktivnost organov in žlez je nekoliko manjša. Na čustveno-mentalni ravni je prisoten občutek strpnosti, miru in zadovoljstva. Percepcija se širi iz materialne realnosti proti energijskim sferam, prihaja do povezovanja in globljega razumevanja navidez nepovezanih dogodkov. – Kratek vdih in izdih: Hitrejše in nepravilno delovanje različnih funkcij presnove, ob blago povišani telesni temperaturi. Nemiren um, nestrpnost, razdražljivost, slaba sposobnost ozemljevanja destruktivnih čustev. Omejen pogled na svet, občutek ločenosti od celote.Nekaj preprostih tradicionalnih japonskih dihalnih vaj, usmerjenih na določene psiho fizične učinke
  • Iz vsega navedenega vidimo, v kakšni meri način, na katerega dihamo vpliva na našo fizično, mentalno in duhovno realnost. Pri vsem skupaj pa je morda najbolj zanimivo to, da je način, na katerega običajno dihamo, v veliki meri pogojen s prehrano. Ob trajni makrobiotični prehrani obstaja velika verjetnost, da bo naše dihanje čez določen čas spontano postalo počasnejše, globlje in z daljšim vdihom in izdihom, skratka polarno uravnoteženo. Po drugi strani različne vrste mesa in mleko ter mlečni izdelki kakor tudi preobilna prehrana, vnašajo v naravni ritem dihanja polarno neskladje – delajo ga krajšega, hitrejšega in bolj plitkega.
  • c). Ritem dihanja (dolžina vdiha in izdiha)
  • b). Drugi pomemben vplivni dejavnik na polarnost sistema je globina dihanja
  • Umiritev psiho fizičnih aktivnosti, vstop v fazo globoke meditacije, razvijanje intuicije

Dihamo skozi nos, zelo počasi, zelo tiho in z dolgim vdihom in izdihom. Izdih naj bo dva do trikrat daljši od vdiha. To vrsto dihanja izvajamo zelo blago – Japonci so ustreznost te blagosti preverjali tako, da so si pod nos položili košček riževega papirja, ki je ob ustrezno nežnem dihanju miroval.

  • Dihanje, ki nam daje sposobnost umirjenosti v hrupnem in aktivnem svetu in krepi zavestnost o njem

Dihanje je popolnoma enako kot v točki 1., le da ga izvajamo nekoliko intenzivneje; intenzivnost je takšna, da sta vdih in izdih še vedno tiha.

  • Dihanje zaupanja – vpliva na sklad telesnih, mentalnih in duhovnih funkcij in daje občutek zaupanja v življenje

Vdih izvajamo skozi nos, izdih pa skozi rahlo odprta usta. Izdih naj bo tri do petkrat daljši od vdiha. Intenziteta dihanja je močnejša kot v točkah 1 in 2. Če smo pri tovrstnem dihanju zavestno usmerjeni v točko, ki se nahaja dva prsta pod popkom in nekoliko v notranjosti telesa, se v coni črevesja skladišči energija, ki se aktivira takrat, ko je to potrebno (večje obremenitve, oslabelost kakšnega dela telesa), poleg tega pa vpliva tudi na življenjsko spontanost.

  • Dihanje akcije – telo spravi v maksimalno pripravljenost za akcijo, ki še ne vpliva na sposobnost objektivne presoje

Vdih in izdih, ki je tri do petkrat daljši od vdiha, sta dolga, globoka in in intenzivna. Izvajamo ju skozi blago odprta usta. V drugi enačici takšnega dihanja se najprej zavemo dela telesa, v katerem zaznamo vdih, nato pa ta občutek z vsakim dihom širimo v celo telo in nekoliko izven telesa. Ta enačica dihanja nas osvobaja telesne in mentalne stagnacije in globinsko sprošča.

  • Dihanje spiritualizacije – izenačevanje notranje energije z zunanjo in zavestni občutek vključenosti v univerzalno energijsko polje

 

Dihamo na enak način kot v osnovnem dihalnem načinu točke 4, vendar pa ob vdihu dovolimo, da v glasilkah nastane zvok HI, ob izdihu pa zvok FU. Tradicionalno se nanaša glas HI na duh, pa tudi ogenj in sonce, zvok FU pa na veter. Tudi pri tem načinu dihanja lahko za popolno izkušnjo integriranosti v univerzalno energijsko polje uporabimo dihanje iz druge enačice točke 4, ki jo seveda izvajamo z glasovoma HI in FU, s tem, da se pri širjenju zavestnosti ne zaustavimo nekoliko izven telesa, ampak občutka zavestnega širjenja ob vdihih ne omejujemo.

robert-lukeman-_RBcxo9AU-U-unsplash

Vibracijski vidik materialne realnosti in karme II.

Kvantni fiziki pravijo, da obstajajo preteklost, prihodnost in sedanjost v kvantni juhi sedanjega trenutka, ko pa na nekaj usmerimo pozornost, začne potekati v okvirih linearnega časa. Ko torej vzamemo pod drobnogled neko življenje, ga zaznamuje nesmrtna duša, ki gre sicer v okviru koncepta krščanske religije v »nebesa« ali »pekel«, v nekaterih dugih konceptih pa ima duša za seboj »zgodovino« različnih inkarnacij, med njimi pa tudi obdobja bivanja v neki dugi dimenziji, v kateri čaka na novo inkarnacijo v pojavni svet. Res pa je tudi to, da se celo nekateri pristaši teorije večih inkarnacij s tem ne strinjajo. Ena od glavnih vej budizma namreč postavlja pod vprašaj kdo ali kaj se inkarnira; menijo namreč, da so vse človeške duše le del skupne duše človeštva, v katero se vračajo po smrti in je torej vtis o izkušnjah prejšnjih življenj zgolj iluzija, do katere pride, ko se individualna duša, ki se formira iz skupne, na »poti« v inkarnacijo identificira z nekaterimi akaškimi zapisi razmišljanj in čustvovanj ljudi, ki so že bili inkarnirani. To skušajo podkrepiti z dejstvom, da nekateri dobri ljudje trpijo, nekateri zli pa uživajo. Če je temu res tako, bi bilo brezpredmetno govoriti o kakršni koli osebni karmi in kontinuiteti inkarniranja, saj bi potemtakem bil nesmrten le duh, ki se zaveda svojega obstoja. Precej bolj razširjen pa je seveda pogled o kontinuiteti inkarnacije in zorenju duše skozi izkušanje različnih življenj v materialni realnosti. Če se najprej osredotočimo na dimenzijo, v kateri se duše nahajajo pred inkarnacijo v pojavni svet, najdemo v ustreznih ezoteričnih knjigah razmeroma pravljične opise tega, kar naj bi se v tej coni dogajalo. Avtorji tovrstne literature recimo pravijo, da se duše na tej ravni med seboj dogovarjajo, katere bodo imele v pojavnem svetu skupne medsebojne izkušnje, kakšno vlogo bodo igrale v življenjih nekaterih inkarniranih duš, katera bo katero neposredno podpirala in katera bo katero ovirala v smislu, da ji kreira življenjski izziv, skozi katerga bo imela potem »ovirana« duša priložnost rasti ipd.; temu pravijo akaški dogovori. Dejansko pa se vse skupaj dogaja na vibracijsko – resonančni ravni. Glede na izkušnje iz prejšnjih inkarnacij, ki so povezane s tem, koliko svetlobnega telesa je v posamezno dušo inkarnirano in na različne travme ter identifikacije, ki jih je duša v njih izkušala, ima vsaka duša specifično vibracijo. Vzgib v novo inkarnacijo se sproži skozi interakcijo vibracije duše z ustreznimi vibracijskimi pogoji, do katerih v določenem momentu pride v nižjih sferah. Tem specifičnim vibracijskim pogojem bi astrologi rekli planetarni vplivi – vplivi in konstelacije določenih planetov definirajo tako razvoj posameznih psiholoških značilnosti kot tudi različne tipe ovir, ki definirajo človekov »horoskop«, ki je le drug izraz sa dušno – osebnostni fraktalni vzorec, ki seveda »vsebuje« tudi usodo, ki pa ni povsem nespremenljiva . V astrologiji recimo vplivi Marsa, Sonca in Merkurja določajo energijo duše. V enakih okoliščinah se bo namreč duša z malo energije oklepala znanega in se priložnostim za različne oblike izkorakov izogibala, tista, ki ima energije več, pa bo priložnosti iskala in se z izzivi soočala. Tako npr. Mars determinira fizično, Sonce osebnostno moč, Merkur pa sposobnost verbalnega izražanja. Po drugi strani pa definirajo vplivi Venere, Meseca in Jupitra našo sposobnost čutenja, sposobnosti, da v odnose vnesemo lahkost in množino svetlobnega telesa, ki prežema dušo, medtem ko vpliv Saturna določa, kako bosta ta dva trojčka planetov med seboj usklajena. Na osnovi teh vibracijskih vplivov se bodo nekoliko kasneje formirala astralno, eterično in druga avrična telesa, »izbrani« so ustrezni starši, kar prinese sklad vibracijskih posebnosti duše z bodočimi genetskimi predispozicijami inkarnirane duše, izkušanje določenih energijskih vplivov v fazi nosečnosti (delno prek mame, delno od zunaj), okolje, v katero se bo oseba rodila, struktura celičnih receptorjev … Vibracijska realnost višjih sfer, iz katerih izhaja svetlobno telo, je bistveno različna od vibracije fizičnega telesa, zato vsebuje novorojenčkova duša ob rojstvu zelo malo energijsko-informacijskega spektra svetlobnega telesa. Ta prehaja v sistem duša-avra-fizično telo postopoma; nekateri menijo, da je vanj inkarnira svetlobno telo v meri, ki je ustrezna znanju, pridobljenem v prejšnjih inkarnacijah, do 21 leta. Prav tako se v sistem postopoma spuščajo tudi energijski pečati najglobljih traum in identifikacij, ki so bile za dušo značilne v prejšnjih inkarnacijah. Te energijske značilnosti vplivajo na razvoj čaker in drugih telesnih funkcij, skupaj z genetskimi predispozicijami pa vse to vpliva na zorenje kvalitet, slabosti, talentov … inkarnirane/odraščajoče osebe. Na osnovi tega postanemo občutljivi do določenih zunanjih dražljajev, predvsem tistih, ki se nanašajo na odnose, po dugi strani pa nam nekateri drugi dražljaji iz področja odnosov in življenjskih situacij, ki jih je duša v prejšnjih inkarnacijah osvojila, ne morejo do živega. To je razlog, da se lahko recimo dva otroka, ki odraščata v istem okolju, razvijeta v popolnoma različne osebnosti, tekom odraščanja pa jima delajo težave povsem različne življenjske situacije.

Verjetno je najzanimivejše vprašanje, kateri je tisti mehanizem, ki nas zadržuje v vzorcu usode naše fraktalne linije? Kaj je torej tisto, kar privlači določen tip dogodkov, odreja, kako bomo nanje reagirali in nam »ne dovoli« iz vnaprejšnje determiniranosti? Odgovor je kompleksen, a če ga zreduciramo in poenostavimo, lahko rečemo, da sta za determiniranost naših življenj »odgovorna« predvsem struktura naših celičnih receptorjev in pa seveda naša osebna vibracija, ki jo oddajamo v prostor. Ni prave potrebe, da analiziramo ključna obdobja razvoja osebnosti in za izhodišče preprosto vzemimo, kako deluje že formirana osebnost oziroma kako struktura njenih celičnih receptorjev in osebna vibracija vplivata na njeno percepcijo, odzive na zunanje dražljaje, izbiro ciljev … Ko je govora o celičnih receptorjih, si bomo pomagali s spoznanji kardiologa Pima van Lommela, ki je proučeval obsmrtna doživetja in svoja dognanja predstavil v knjigi Consciousness beyond life. Glede na to, da so nekatere osebe, pri katerih je bila diagnosticirana klinična smrt, a so jih kasneje uspeli oživeti, pričale o lucidnem razmišljanju in doživljanju v fazi klinične smrti, ko torej možgani niso delovali, je Lommel prepričan, da potekajo miselni procesi izven fizičnega telesa in da torej možganov ne moremo obravnavati kot neke gmote, v kateri so shranjene misli in spomini, temveč prej kot oddajnik in sprejemnik, od celičnih receptorjev pa je odvisno, katere programe oddajajo in sprejemajo. Receptorji so del celične membrane ali posamezne čutilne celice, ki na vibracijski ravni lovijo posamezne dražljaje, ki se nanašajo tako na zaznavo, povezano s petimi čuti, na subliminarno zaznavo (sposobnost čutenja energij) in intuicijo, vse to pa se potem pretvori v asociacije, čustva in misli. Struktura celičnih receptorjev je pri vsakem človeku drugačna; vsak človek ima drugačne osebnostne značilnosti, ki jim lahko rečemo tudi programi, ki se vklapljajo le takrat, kadar receptorji zaznajo ustrezen dražljaj, posledično pa v življenju v različnih situacijah povsem nezavedno igramo različne vloge (v službi si recimo sodelavec, doma soprog in oče, na koncertu poslušalec itd.). Lahko torej rečemo, da se skozi strukturo receptorjev odraža fraktalni vzorec osebnosti in usode vsakega človeka, saj se formira na osnovi izkušenj duše, ki se je inkarnirala v točno takšno fizično telo, da lahko skozenj izraža svojo samosvojost. Naša interpretacija sveta , fizični odzivi, misli in čustva torej temeljijo na osnovi vklapljanja in izklapljanja celičnih receptorjev, do česar torej prihaja ob različnih zunanjih dražljajih. Tehnično to poteka tako, da vklapljanje in izklapljanje receptorjev vpliva na notranjost celic, te pa so povezane z nevroni, ki pretvorijo dražljaje v živčne impulze, na katere se odzovemo na način, skladen naši osebnostni strukturi, vse skupaj pa spremlja val čustev in misli. Nekateri od zunanjih dražljajev, ki sprožijo opisane odzive, so tako subtilni, da ne sprožijo nobene vidne telesne reakcije, pač pa le tok msli in čustev. Pri vsem skupaj moramo torej izopostaviti, da misli, ki se nam porajajo niso posledica nekakšne svobodne izbire, pač pa strukture celičnih receptorjev. Ker se receptorji vedno odzivajo na osnovi »znanih programov«, nas zadržujejo v realnosti, kakršno živimo in zaradi njih jo tako zelo težko spremenimo. Zato naše življenjske namere v glavnem niso naše, ampak jih ob spremembah zunanjih energijsko-informacijskih pogojev, na katere ves čas vplivajo tudi konstelacije planetov, nezavedno generirajo programi, ki se z vklapljanjem in izklapljanjem receptorjev na te spremembe odzivajo. Predvsem takrat, ko smo fokusirani izključno na materialni svet, receptroji odrejajo, katerih dražljajev se bomo zavedali in katerih ne. Zanimiv primer, ki to potrjuje, izhaja iz Yale New Haven Hospital v Connecticutu, kjer so maja 1988 47 letni Sylviji Claire presadili srce in pljuča. Čeprav je bila pred transplantacijo vegeterijanka in ni nikoli pila alkohola, je po njej presenečeno opazila, da ji dišijo klobase in pivo, zanimati pa so jo začeli tudi motocikli. Pri vsem skupaj je zanimivo to, da je bil darovalec transplantiranih organov 18 letni fant, ki se je ponesrečil z motociklom, za življenja pa je imel rad klobase in pivo. Bruce H. Lipton, specialist za celično biologijo pravi, da celice nimajo percepcijskih sposobnosti, ki bi jim omogočale spomin na določeno hrano oziroma željo po hrani, ampak gre v primerih kakršen je Sylvijin za to, da imajo celice presajenih organov izvorne receptorje identitete donatorja, zato iz okolice sprejemajo informacije v skladu s »staro« identiteto in torej odrejajo, katere programe multidimenzionalne realnosti bomo sprejemali in katere ne. Tudi on torej meni, da je struktura celičnih receptorjev povezana s strukturo osebnosti.

Še nekaj zanimivih primerov, ki kažejo na to, da nek zunanji dažljaj aktivira posamezne receptorje, ki vklopijo programe, zaradi katerih se vedemo na prav poseben način: – če vstopimo v prostor, v katerem je na steni slika knjižnice, se začnemo vesti bolj umirjeno; – če sedimo na trdem stolu, so naša stališča običajno bolj toga kot če sedimo na stolu, ki je oblazinjen; – kadar imamo v dlaneh skodelico s toplim napitkom smo bolj dovzetni za potrebe dugih, kot če imamo med dlanmi kozarec s hladno pijačo: – če je v pisarni nedoločen vonj po čistilu, imamo običajno mizo bolj pospravljeno kot če ga ni; – kadrovski delavci resneje jemljejo kandidate, ki jim prinesejo vlogo za zaposlitev v mapi s trdimi platnicami, kot tiste, ki oddajo vlogo v mapi z mehkimi platnicami.

Pri vsem skupaj pa je zanimivo še nekaj – receptorji v osnovi niso univerzalni, ampak so formirani glede na dražljaj, ki ga zaznavajo oziroma prenašajo. Če so npr. pogostokrat aktivni receptorji, ki reagirajo na strah, se bo ob periodični delitvi celic število celičnih receptorjev, odgovornih za zaznavo in prenašanje vibracij strahu povečalo, zmanjšalo pa se bo število receptorjev, ki jih zaradi svojega načina življenja in razmišljanja uporabljamo manj ali nič. Določeni osebnostni problemi, ki jih imamo, se torej poglabljajo celo skozi delitev celic.

Drugi najpomembnejši faktor vnaprejšnje determiniranosti pa je naša osebna vibracija. Po mnenju številnih strokovnjakov iz področja ezoterike oddajamo svojo osebno vibracijo s področja pete čakre, ki je na nek način naša resonančna čakra. Vsaka čakra ima namreč glede na svojo odprtost, ki je povezana z našimi življenjskimi stališči, nek specifičen ton, skupni resonančni ton oziroma našo osebno vibracijo pa oddaja peta čakra. Na osebno vibracijo in s tem na determiniranost življenja najbolj vplivajo toni prvih štirih čaker, nasploh pa blokade posameznih čaker oziroma njhovi toni določajo naš resonančni ton/osebno vibracijo, ki jo emitiramo v okolje in s tem privlačimo v svoja življenja določen tip izkušenj, ljudi … Tudi te izkušnje in ljudje so v energijskem smislu energijska polja – ko naša osebna vibracija zaresonira s temi polji, pride do izmenjave enegije, ki vodijo v identifikacije s temi polji v smislu, da se nanje odzivamo na vedno enak način (reaktivnost), kar se odaža na vseh segmentih življenja. Lahko torej rečemo, da ustreza osebna vibracija frakalnemu vzorcu naše usode.

Pojavlja se seveda vprašanja, ali so živlenja vseh enako determinirana, ali se je moč tej determiniranosti izogniti in kako?

Globina determiniranosti življenj je povezana s starostjo posameznih duš. Mlade duše se načeloma povezujejo z nizko vibracijskimi polji, usmerjenimi na preživetje, samopotrditev na ravni ega in integracijo z družbo, ki je načeloma bolna – kot takšna je namreč polna zahtev, kriterijev in ne podpira razvoja posameznikove individualnosti. V primerjavi s starejšimi dušami, ki se povezujejo s polji višjih vibracij, imajo več pozornosti vezane na segmente materialnega sveta, s tem pa so posledično njihova življenja bolj kaotična in bolj determinirana. Zadeva je podobna, kot če ohišje zvočnika potresemo s finim peskom in potem po zvočniku predvajamo določene tone. Zvok bo seveda pesek usmerjal v določene forme višji in bolj sinhronizirani bodo toni, skladnejši vzorci se bodo formirali; pri nizkih vibracijah pa bodo forme kaotične. Po teh načelih torej vplivamo na svet okoli nas, ta pa potem povratno vpliva na našo končno resonanco. Če želimo spremeniti fraktalni vzorec svoje usode, moramo torej spremeniti svojo osebno vibracijo. To načeloma lahko naredimo tako, da v sistem integriramo energijo, ujeto v naši podzavesti, ki to vibracijo »določa«. Ta je seveda vezana na različne probleme, ki jih imamo v življenju in na način, kako se nanje odzivamo. Če se jih bomo lotili s pozicije našega uma, jih bomo skušali rešiti v okviru idej, ki jih dopušča naša osebna vibracija in resničnih sprememb ne bo – na tej ravni namreč običajno poskušamo iz življenj umakniti stvari, ki jih prepoznavamo kot problematične, ne pa spremeniti svoj odziv nanje. To pa seveda ne gre, saj s svojo vibracijo kontinuirano privlačimo nove probleme. Tudi Einstein je nekoč rekel, da nas stanje uma, ki nas je pripelalo v neke probleme, iz njih ne more izvleči. Za spremembo so torej potrebne metode, ki neposredno napadejo naš ego; ta namreč temelji na čustveni energiji, ujeti v podzavest in se ne želi spremeniti. Zato je jasno, da imamo do tehnik, ki prinašajo spremembo osebne vibracije odpor. Najbolj preproste tehnike tega tipa so vse oblike povezanega dihanja, saj vodijo v procesiranje energije in programov, ujetih v našo podzavest, posledično pa v spremembo osebne vibracije, ki se nazadnje odrazi kot življenjska spontanost, ki je nasprotje reaktivnosti, na kateri temeljijo odzivi, določeni s fraktalno linijo usode.

Tadej Pretner

sebastian-pichler-jxljuYqn8uU-unsplash

Vibracijski vidik materialne realnosti in karme I.

Za vibrirajočo energijo, ki prežema vse dimenzije stvarstva morda izraz eter ni najbolj primeren, a to niti ni pomembno. Kar se tiče vpliva teh vibracij na kreacijo materialnih svetov, jih je Pitagora povezoval z zvokom različnih frekvenc, ki je v ozadju vsake materialne kreacije. Precej kasneje je Pitagorin pogled dokazal E.F.F. Chladni, ki je svoja odkritja objavil leta 1787 v delu Odkritje teorije zvoka. Bistvo Chladnijevih eksperimentov je bilo v tem, da je na tanko stekleno ploščo posul pesek, potem pa po njej vlekel violinski lok in tako dosegel, da je steklena plošča vibrirala. Pri različnih tonih so se na plošči formirali različni vzorci-pri nižjih tonih so bili vzorci kaotični, pri višjih pa vedno bolj subtilni. Grški filozof Platon pa je menil, da so za kreacijo materialnih objektov pomembni štirje osnovni elementi, ki izhajajo iz etra; to so ogenj (princip toplote in širjenja), voda (princip hladu in krčenja), zrak (element gibanja in posredovanja) in zemlja (element materializacije). Ta pogled je na nek način kompatibilen s teorijo večjega dela znanosti, ki meni, da se je vse začelo z velikim pokom, ko naj bi se sprostila ogromna vroča energija, ki se je širila (element ogenj), ta energija pa je vsebovala v začetku le jedra vodika in helija. Ko se je začela ohlajati (element voda), so ta jedra začela loviti elektrone in vzpostavljena je bila energijska interakcija med elementom ognjem in vodo skozi posredovanje elementa zraka. Na koncu so se začeli skozi ta proces formirati atomi, kasneje pa planeti in vse ostalo (element zemlja). Danes številni fiziki zagovarjajo teorijo kaosa, v katerem materialna stvarnost ni organizirana po fizikalnih zakonih, ampak na osnovi oblikovnih sil, ki jih vibracije kaosa privlačijo. Te oblikovne sile, ki jih imenujejo atraktorji, so točka, krog, torus in »tuja privlačna sila«, ki na nek način selekcionirajo različne vibracije, izhajajoče iz kaosa, na osnovi različnih vzorcev, ki jim pravimo fraktali, pa kreirajo ne le materialna vesolja, ampak vplivajo tudi na to, kaj se nam v življenju dogaja; vzhodnjaki bi rekli, da na nek način določajo našo karmo. Fraktali so načeloma vzorci, ki se na določeni skali neskončnokrat pojavljajo. Najdemo jih povsod v naravi – fraktalno simetrijo imajo rastline, planinski vrhovi (mikro – makro), vzorci obale …, pa ne le to – po predvidljivih fraktalnih vzorcih se skozi določeno časovno obdobje gibajo tudi svetovne cene bombaža, plemenitih kovin ipd. Kadar delujejo fraktali na formiranje živih bitij, delujejo prek t.i. morfogenetskih polj, ki poskrbijo, da se formiranje živega bitja udejani v predvidenih okvirih, sicer pa v t.i. morfičnih poljih. Če vzamemo za primer svetovne cene bombaža in »trdimo«, da se gibajo in se bodo tudi v prihodnosti gibale po vnaprej znanem vzorcu, to pomeni, da so v takšni ureditvi vesolja atraktorji oziroma fraktali, v pripadajočih morfičnih poljih pravilo vzrok-posledica obrnili na glavo. Videti namreč je, da gre za sile, ki iz prihodnosti vplivajo na to, kako se stvari dogajajo danes. V tem kontekstu nas bo najbolj zanimalo, kako različne vibracije, urejene v fraktalne vzorce, vplivajo na to, v katero telo in v kakšno okolje se bo neka duša inkarnirala in kaj se ji bo v posamezni inkarnaciji dogajalo.

Človekov ustroj in osebna vibracija

 

Za lažje razumevanje vplivov vibracijskih resonanc na naša življenja, bom najprej opredelil pojme, ki jih bom v nadaljnem besedilu uporabljal; to pa so duša, svetlobno telo, duh in individualni duh (osebni vorteks). – Duša: je razvijajoči se nesmrten nosilec zavestnosti, ki se manifestira skozi energijska (avra) in fizično telo in preživi smrt teh teles. Vendar pa duša ni zavestnost sama po sebi, kakor meni veliko ljudi. Ta je v domeni svetlobnega telesa, ki je v stalni interakciji s posamezno dušo, o katerem bom pisal nekoliko kasneje. Posamezne duše se po stopnji zavestnosti in energijski moči zelo razlikujejo – več svetlobnega telesa je inkarniranega v posamezno dušo, bolj je zavestna. Vendar pa lahko pride do inkarnacije svetlobnega telesa v dušo in s tem do razvoja zavestnosti duše le prek izkušanja materialnega sveta. Za svoj razvoj torej duša potrebuje fizično telo, skozi katerega se v materialni realnosti izraža, zato se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost. Ko je duša inkarnirana, prežema človekovo fizično telo in vsa energijska telesa, razen svetlobnega.

Velik del klasične filozofije govori o tridelnosti duše: – vegetativna duša (značilna naj bi bila za rastline, ki naj bi bile usmerjene zgolj na hranjenje) – čutna duša (značilna naj bi bila za živali) – duhovna duša (značilna za človeka in proces večih inkarnacij).

Ta filozofska opredelitev duše je nedvomno napačna, saj sta recimo avtorja Tompkinson in Bird v knjigi Skrivnostno življenje rastlin ponudila jasne dokaze, da rastline niso usmerjene zgolj na hranjenje, ampak še kako čustvujejo – dogaja se celo, da se od strahu onesvestijo. Po drugi strani pa tudi živali niso omejene zgolj s čutnostjo, ampak obstajajo jasni indici, na osnovi katerih lahko sklepamo, da so tudi živalske duše vpete v proces večih inkarnacij. Razlika med živalskimi in človeškimi dušami oziroma svetlobnimi telesi je le v stopnji zavestnosti, potencialni kapaciteti zavestnosti, po drugi strani pa tudi po stopnji razvitosti pogojenega uma. Ljudje se recimo z morfičnim poljem družine identificiramo, pri živalih pa ima dejansko le osnovno funkcijo, da jim pomaga do stopnje, v kateri lahko žival sama preživi. Pri živalih zato ostane aktiven instinkt, pri človeku pa ga v veliki meri prekrije pogojeni um – v različnih življenjskih situacijah ne ravnamo instinktivno, ampak naučeno. V potencialu pa imamo bistveno večjo zavestnost, treba je le priti do nje, to pa med drugim vodi v življenjsko spontanost.

Načeloma je duša razvijajoča se nesmrtna bit, ki preživi smrt fizičnega telesa. Zori lahko le prek izkušanja materialnega sveta, zato potrebuje fizično telo, skozi katerega se v materialni realnosti izraža in se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost (reinkarnacija). Ko je duša inkarnirana, prežema človekovo fizično telo in vsa energijska telesa, razen svetlobnega. Ortodoksna znanost zaenkrat obstoja duše neposredno še ni dokazala, dokazala pa je, da je človekov um tako kompleksen, da ga ne morejo proizvajati možgani in da lahko deluje neodvisno od možganov. Kaže torej, da uporablja možgane zgolj kot orodje, skozi katero razodeva misli. Zgodovina beleži celo poskuse dokazov, da gre pri duši za nekakšno energijsko-informacijsko bit, ki ima maso. Duncan MacDougall, zdravnik iz Haverhilla, Massachusetts, je namreč v želji, da bi dokazal “materialno” merljivost duše, leta 1907 stehtal nekaj tuberkuloznih bolnikov tik pred smrtjo in ponovno nekaj minut po smrti. Ugotovil je, da so bila fizična telesa nekaj minut po smrti povprečno 21 gramov lažja, kot za življenja. Zanimivo je, da so strokovnjaki njegovim “dokazom” bolj ali manj oporekali, češ, da je bil vzorec testirancev premajhen, vendar pa, kolikor mi je znano, ni kasneje ponovil podobnih poskusov prav nihče. Raziskave, ki se nanašajo na dokaze reinkarnacije niso prav obsežne in strokovno podprte. Vendar pa delo nekaterih hipnotizerjev (M. Bernstein, J. Grant, D. Kelsey ) ter doktorja svetovalne psihologije in hipnoterapevta Michaela Newtona, ki je s hipnozo kliente uspel popeljati tudi v prejšnja življenja, verjetnost reinkarnacije potrjuje. Newton je kliente s hipnozo pogosto popeljal celo v obdobje med dvema inkarnacijama, torej v akaško cono, ko so bili duše in »odločali« izven formativne realnosti in ugotovil, da so si njihova pričevanja sila podobna. – Svetlobno telo (mavrično telo): Po klasični metafiziki, ki deli stvarstvo na deset dimenzij, izhaja iz osme dimenzije, je nepolarizirano, v smislu zavestnosti pa predstavlja polno kapaciteto, do katere se duša lahko razvije. Duhovna naloga duše, ki ima ob začetku verig inkarnacij sila skromno zavestnost pa je, da zavestnost in svetlobo svetlobnega telesa integrira v svojo strukturo, kar pa se dogaja le takrat, ko je inkarnirana v tretji dimenziji (materialna realnost) – po smrti/koncu posamezne inkarnacije, pa se proces nadaljuje v naslednji inkarnaciji. Stopnja razvitosti posamezne duše je premo sorazmerna s tem, v kakšni meri se je svetlobno telo integriralo v sistem duša-avrično polje-fizično telo. Svetlobnemu telesu omogočajo »vstop« v sistem duša-avrično polje-fizično telo individualni duh (osebni vorteks), čakre in t.i. srednji steber, v katerem so energijska središča čaker. – Individualni duh (osebni vorteks): Sam pojem duha se nanaša na zavest, torej na informacijski del in v kontekstu duše lahko trdimo, da oživlja dušo. Po ezoteričnem izročilu naj bi se duša vedno inkarnirala v človeka z enakim temperamentom, kar kaže na obstoj individualnega duha, ki dušo nekako usmerja k specifičnemu razvoju. Kolerik recimo nikoli ne bo postal melanholik, lahko pa svoj koleričen temperament, skozi izkušanje materialnega razvija in harmonizira.

V fino energijskem smislu je individualni duh vorteks, ki vzpodbuja dušo k dejavnostim, ki ji omogočajo integracijo svetlobnega telesa, se pravi k dejavnostim, povezanimi z resnično naravo duše oziroma bazičnega jaza. Iz ravni svetlobnega telesa deluje na dušo, fizično telo in vsa energijska telesa, njegov vpliv pa je zaznaven na vseh življenjskih področjih. Manifestira se predvsem skozi zavedno in nezavedno težnjo po ekspanziji na vseh ravneh. Zaradi vpliva osebnega vorteksa imamo potrebo po razvoju in širjenju potreb; otrokov svet je najprej stajica, kasneje ima potrebo po svoji sobi, v odraslosti po lastnem stanovanju … V socialnem smislu vpliva vorteks na potrebo po širjenju poznanstev, vpliva na našo potrebo po novih znanjih, pojavu novih interesov/motivov, vse zato, da bi v vseh ozirih napredovali. Vendar pa so ob tem procesu v življenjih večine prisotna tudi ekspanzijska gibala, ki ne izhajajo iz delovanja osebnega vorteksa. Kadar namreč našo ekspanzijo vodijo t.i. bolečinska telesa, na katerih sloni naš lažni jaz, ki ima ves čas potrebo po potrjevanju in išče energijo na račun pozornosti in prevlade nad drugimi, govorimo o destruktivni ekspanziji. Današnji sistem vrednot je namreč usmerjen predvsem na to, kakšni bomo videti navzven (moda, izgled, vtis, prevlada), kar vodi do zavisti in pohlepa, motivov, ki bazirajo na manipulaciji in rušenju celovitosti drugih, na širši ravni pa k nezdravi konkurenci, ki je pripravljena za zmago uničiti druge. Ti elementi so nam tako pomembni, da postanejo naši medsebojni odnosi povsem nepomembni in površni, odnos do narave pa skorajda ne obstaja. Površen odnos pa imamo tudi do sebe – ne zavedamo se, da bi lahko življenja uravnavali sami in igramo igro, katere pravila je postavil nekdo drug. Pri tem je paradoksalno to, da energijo ves čas izgubljamo ravno zato, ker imamo pozornost stalno usmerjeno na elemente pojsvnega sveta, hkrati pa jo v zunanjih stimulansih tudi iščemo. A kadar je naš fokus usmerjen na subjekte in objekte pogojene realnosti tretje dimenzije, nismo usklajeni z osebnim vorteksom, saj smo v coni številnih identifikacij, ki nam dajejo lažni občutek varnosti, hkrati pa tudi občutek globinskega nezadovoljstva, ki je značilen za destruktivno ekspanzijo. Ko smo torej usmerjeni na tretjo dimenzijo in nam motivacijo za naše aktivnosti generira ego, se osebni vorteks manifestira skozi konstantni občutek notranjega nezadovoljstva (nemir, frustracije …), ki nas skuša motivirati, da nezadovoljstvo presežemo, ali pa kar sam projecira življenjske situacije, ki so sicer, gledano iz stališča lažnega jaza, običajno neprijetne. Lažni jaz ima namreč rad predvsem rutino in okoliščine, v katerih se počuti varno. Vendar pa se tisti hip, ko izgubi manevrski prostor za svoje kalkulacije izkaže, da nas osebni vorteks v resnici usmerja k hotenjem bazičnega jaza, to pa je cona, v kateri prihaja do pospešene inkarnacije svetlobnega telesa v sistem, občutka, da ima življenje nek smisel … Ena od intenc duhovnega razvoja je torej uskladitev z osebnim vorteksom, kar nas vodi v stanje konstantne izpolnjenosti, nevezane na vsakdanje življenjske situacije. Informacijsko polje osebnega vorteksa ni omejeno, zavestnost duše pa je, tako da se duša usmerja le na določeni segment informacijskega polja vorteksa, kar je povezano z njeno strukturo in zavestnostjo (npr. izkušanje sveta v različnih inkarnacijah, skozi vedno enak temperament). S procesiranjem bolečinskih teles avtomatično aktiviramo svoj osebni vorteks. Ko smo zavestno v njem, so vsi nivoji naše osebnosti usklajeni.

pablo-orcaray-awiVtTQwQoc-unsplash

Razmišljanje o strasti

Pri človekovih čustvenih zaznavah običajno govorimo o dveh ravneh:

– Prva je polarna in se dogaja prek filtra dobro/slabo, ki nastane na osnovi naučenega in izkustveno.

Govorimo o čustvenih zaznavah na ravni druge čakre.

– Druga raven je povezana s popolno odprtostjo srca in primerno uravnoteženostjo prvih treh čaker. Ko je srce odprto, ti za prijetne občutke niso potrebni zunanji stimulansi, popolnoma si odprt izkušnjam in jih dojemaš brez filtrov. Ta raven nima polarnega nasprotje in je eden glavnih ciljev duhovne rasti. Na tej ravni imamo tudi največjo sposobnost fizične manifestacije.

Strast torej ni ena višjih duhovnih kvalitet, saj ima svoje polarno nasprotje – apatijo. Seveda je moč med različnimi definicijami apatije najti tudi takšne, ki jo obravnavajo kot kvaliteto, ampak sam apatijo razumem kot čustveno topost in nezainteresiranost. A kljub temu, da strast ne uvrščam k višjim duhovnim kvalitetam, je iz nje zraslo kup največjih del v različnih segmentih umetnosti.

Kaj torej strast sploh je?

Živimo v več dimenzijski realnosti (materialna, eterična, astralna, duhovna) in izpolnjeno življenje po materialnih in duhovnih kriterijih »zahteva« del zavestnosti tudi v vseh drugih dimenzijah, ne le v materialni. Strast razumem kot čustveni naboj, ki vseh teh ravni ne zajema, ampak je včasih usmerjen v fizično in ignorira višje energijske svetove, včasih pa v višje svetove in ignorira fizično (recimo umetnik, ki je tako zelo v tistem, kar počne, da pozabi na skrb za fizično telo).

Strast je največkrat povezana z enim ali več motivacijskimi gibali materialnega sveta, ki so potreba, dolžnost in želja. Ker pa je povezana tudi s predajo objektu ali subjektu, na katerega se nanaša, zahteva odločnost, ki je sama po sebi čutna, in ustrezno osebno vrednotenje, ki ti omogoča, da se čutnemu toku prepustiš, ne pa da ga skušaš usmerjati z mentalnim nadzorovanjem, ki ga vodi v »smrt«.

Strast se lahko nanaša na več življenjskih področij; zelo pogosto jo povezujemo s seksom. Na tej ravni gre za odprtost do telesnosti in odprtost do partnerja v segmentu telesnosti (drugi segmenti niso primarni). Za razliko od tantričnega seksa, ki zaobjema tudi druge dimenzije bivanja, je torej usmerjen na čisto telesnost. Strasten seks imajo torej načeloma lahko tudi tisti, ki so s seksom zasvojeni in prek njega izražajo goli seksualni drive, bolj rafiniranih čustev pa niti niso sposobni doživljati ali pa se jih bojijo.

Strast v drugih življenjskih segmentih je povezana s popolno identifikacijo s poljem realnosti, na katerega se nanaša, nikakor pa ne z razširjeno zavestnostjo. Za razliko od zavestnosti, za katero je značilna splošna odprtost in pretočnost, ustvarja v telesu določeno tenzijo in je zaprta do vseh drugih realnosti, razen do tiste, na katero se nanaša. To seveda ni mišljeno a-priori negativno. Strasten je lahko recimo predavatelj. Ko predava strastno, pade v polje tistega, o čemur predava in postane dober prenosnik koncepta tega polja. Druga plat tega stanja pa je, da so takšni predavatelji najpogosteje sila identificirani s tistim o čemer predavajo in razmeroma zaprti do drugačnih pogledov, poleg tega pa so sicer med predavanjem v stiku z energijskim nabojem tistega, o čemer predavajo in ga sevajo navzven, vendar pa so običajno po predavanju izčrpani. Oboje seveda nima prave povezave z zavestnostjo ki je delovanje izven identifikacij in v stiku z univerzalno energijo, ne pa z energijo določenih polj, ki ti jo sicer nekaj dajejo, a istočasno veliko več tudi vzamejo. Zato je pravzaprav popolnoma logično, da strastni ljudje občasno izkušajo tudi drugi pol strastnosti – apatijo.

Če sem do sedaj v zvezi s strastjo govoril zgolj o delovanju v znanih, manifestiranih poljih realnosti, pa je strast v umetnosti najtesneje povezana z inspiracijskim segmentom, torej s polji, ki še niso manifestirana, a jih manifestira umetnikova strastna predaja umetniški kreaciji. Lahko izhaja iz ranjenega srca, lahko iz odprtosti srca določenim življenjskim segmentom, precej pogosteje pa iz psiholoških vsebin podzavesti, ki nimajo veze z odprtim srcem. A spet gre za polarni segment, ki umetniku daje občutek izpolnjenosti v njegovem ustvarjanju, drugi pol pa se kaže v občasni izčrpanosti, ustvarjalnih krizah, neurejenem in kaotičnem življenju ipd.

Ko govorimo o strasti v kreiranju materialne realnosti, je običajno omejena na »uspešne« manifestacije pogojenega uma, ki imajo svoj nasprotni pol. Če so usmerjene na materialno, običajno niso inspiracijske (to sicer ni pravilo), ampak so usmerjene na realizacijo idej pogojenega uma, ki je identificiran s tisoč stvarmi in običajno sila daleč od tistega, kar v resnici smo. Strastnost v manifestaciji sicer običajno prinaša določene rezultate, a vedno se manifestira tudi drugi pol (recimo uspeš kot podjetnik, a ti posel potem jemlje toliko energije, da zboliš).

Razliko med povprečnim, strastnim in ozaveščenim človekom bi morda lahko opredelili takole:

– Pozornost povprečnega človeka je vezana na kup obveznosti, stvari, ki ga zanimajo, skratka, usmerjena je navzven in zelo razcepljena. V nobenem življenjskem segmentu je nima dovolj, da bi v njem uspel.

-Pozornost strastnega človeka je ujeta in ekstremno fokusirana na določene segmente življenja, s katerimi je identificiran, ostali segmenti pa se mu ne zdijo pomembni in jih zanemarja. Strastnost v sebi prepozna kot silo, ki ga vodi proti cilju, ne glede na morebitne ovire.

-Ozaveščen človek ima pozornost/zavestnost usmerjeno navznoter, kar mu omogoča spoj fizičnega z višjimi dimenzijami, posledica tega pa je življenje brez močnih turbulenc in pretresov. V različnih poljih realnosti sicer deluje, a z njimi ni identificiran.

Tadej Pretner

andrew-neel-JBfdCFeRDeQ-unsplash

Procesiranje čustvenih problemov s povezanim dihanjem II

Načinov izvedbe povezanega dihanja je več. Najpogosteje ga izvajamo leže ali sede, ob povsem sproščenem telesu, nekatere vzhodnjaške tehnike pa lahko izvajamo celo stoje, pri tem pa s spreminjanjem specifične drže telesa, predvsem rok, celo vplivamo na to, v katerem delu telesa bo do procesiranja bolečinskih teles prišlo. Takšne so recimo vaje povezanega dihanja iz cikla Zhan zhuang.

Za začetek je verjetno najprimernejše, da povezano dihanje izvajamo leže. V prvi fazi sprostimo telo, fokus pa usmerimo v njegovo notranjost, kjer večina začuti nekakšen nemir. Ta nemir je enegijski odsev telesnih napetosti in kontrolnih mehanizmov, ki zadržujejo bolečinska telesa v naši notranjosti. Ko se torej nanj v prvi fazi osredotočamo, se začenja umirjati. To hkrati pomeni, da začnejo kontrolni mehanizmi iz naslova mišičnih kontrakcij in nekaterih mentalnih sklopov, slabeti. Takrat začnemo s povezanim dihanjem, ki spravi bolečinska telesa v gibanje. Kar se samega dihanja tiče, navajam nekaj koristnih namigov: – Dihamo tako, da izvajamo vdih in izdih skozi nos, z zrakom pa polnimo predvsem trebušni del (abdominalno dihanje – dihanje s trebušno prepono). Na ta način precej lažje ohranjamo miren in osredotočen um. – Optimalen ritem dihanja je zelo individualen. Načeloma je ustrezen ritem , pri katerem najkasneje po petih minutah v telesu začutimo značilno ščemenje, ki je zanesljiv znak, da so bolečinska telesa prešla v gibanje in da so pripravljena za procesiranje. – Če je ritem dihanja preintenziven, pride do že v prvem delu omenjene hiperventilacije, kar se odrazi predvsem z močnimi krči v okončinah, zlasti prstih, občutkom omrtvičenosti delov telesa ipd. Ta pojav je nezaželen; če do njega pride, ritem dihanja dovolj upočasnimo, da ti krči minejo. Pri tem je treba reči, da lahko pride do podobnih »simptomov« tudi med procesiranjem bolečinskih teles. Razlika je v tem, da se pri hiperventilaciji pojavijo zaradi zmanjšanja koncentracije CO2 v krvi, pri procesiranju bolečinskih teles pa so posledica prehajanja globinskih mišičnih tenzij na zavestno raven. – Omenil sem že, da obstaja več variant povezanega dihanja v smislu poudarka oziroma dolžine vdiha in izdiha, zato je na mestu tudi vprašanje, katero izbrati. Univerzalen nasvet ni mogoč, dobro pa je vedeti, da v primerih pogostih neprijetnih krčev, omenjenih v prejšnji alinei, le te zelo omejimo, če dihamo tako, da je poudarek na izdihu. Sicer pa lahko ob redni vabi potem, ko imamo s povezanim dihanjem že nekaj izkušenj, z ritmom dihanja tudi nekoliko eksperimentiramo. – Drugo pomembno vprašanje je količina oziroma intenzivnost vadbe. Povezano dihanje običajno na začetku izvajamo cca 15 minut. Ker med samim dihanjem nimamo adekvatnega občutka za čas, je praktično, da si kupimo t.i. »opozorilno uro«. Običajno je na pogled podobna jajcu, razdeljena pa na dva dela. S premikom zgornjega dela jo nastavimo na število minut, po preteku katerih se bo oglasil zvonec. Vendar pa to ne pomeni, da takrat, ko zvonec zazvoni, z dihanjem vedno penehamo. Pri povezanem dihanju namreč včasih pride do burnih čustvenih reakcij, o katerih bom govoril nekoliko kasneje, včasih pa tudi do bolečin v telesu – pogostokrat v coni kakšnega organa. V takšnih primerih s povezanim dihanjem nadaljujemo, dokler se intenzivna čustvena reakcija ne sprocesira/umiri oziroma dokler bolečina v telesu ne mine. Omenil sem že, da imajo naši polni organi vlogo zbiralcev »čustvenih smeti«. Pri pojavih bolečin v coni organov prihaja do procesiranja tovrstnih dstruktivnih enrgij tudi v organu, kar se odazi kot bolečina. Če bi takrat, ko se takšna bolečina pojavi, s povezanim dihanjem prenehali in ga recimo ne bi več izvajali, bi lahko bolečina »vztrajal« tudi več mesecev.

Ko torej ob izvajanju povezanega dihanja posamezno bolečinsko telo preide v procesiranje, so možne močne čustvene reakcije, pri katerih se sproščajo tudi telesne napetosti, pri tem pa lahko pride tudi do sila neprijetnih krčev v telesu, ki zlepa ne popustijo. To se dogaja zato, ker se sprocesira več bolečinskih teles oziroma ujete čustvene energije, kot smo jih sposobni ozemljiti. Zato je priporočljivo, da vsaj v začetku povezano dihanje izvajamo pod nadzorom. Ni treba, da ima oseba, ki je takrat z nami ne vem kakšno ezoterično nanje; daleč od tega. Mora pa biti obveščena o mogočih spremnih pojavih in seveda kot osebnost dovolj stabilna, da v primeru, če do njih pride, ustrezno reagira. In kakšna je ustrezna rakcija v primerih, ko pride pri tistemu, ki izvaja povezano dihan je do neprijetnih trdovratnih krčev, tresenja telesa ipd.? »Nadzornik« mora ravnati na las enako, kot mama, ki majhnemu otroku z objemom pomaga ozemljiti strsno situacijo. Dovolj je torej, da ga zgolj objame in globoko diha, seveda pod predpostavko, da ima razmeroma zdravo eterično telo. Nekoliko naprednejša oblika pomoči pa je, da takrat, ko ga objame, razširi zavedanje tako, da sta fizični telesi obeh v coni njegovega zavedanja, vdihuje iz trebuha, izdihuje pa skozi presredek proti središču Zemlje, v katerem vizualizira oker kocko, simbol elementa zemlje. Tudi kasneje, ko vadimo sami, lahko načeloma kdaj pride do zakrčenosti delov telesa. Če ohranimo prste gibke, si lahko pomagamo sami z uporabo ustrezne mudre. Pri mudrah (sanskrt- pečat, gesta) gre predvsem za položaje prstov, ki omogočajo specifične energijske pretoke v telesu, res pa je, da je pri večini pomembna tudi drža samih rok, pa tudi telesa. Proces ozemljevanja pospeši t.i. Prithvi mudra. Poleg tega, da se v posameznih prstih nahajajo nekateri meridiani polnih in votlih organov, namreč ustreza vsak prst posameznemu energijskemu elementu – palec elementu ognja, kazalec zraku, sredinec etru, prstanec zemlji in mezinec vodi. Palec hkrati predstavlja tudi aktivni princip in ko ga spojimo s katerimkoli dugim prstom, aktiviramo element tega prsta. Spoj palca in prstanca torej pomeni aktivacijo elementa zemlje oziroma intenziviranje procesa ozemljevanja.

Pri celem postopku povezanega dihanja je najpomembnejše to, da v sebi ohranimo buden tisti del nas, ki mu pravimo notranji opazovalec; če je le mogoče tudi takrat, ko pride do intenzivnih čustvenih reakcij. Valu čustev, ki udari na plan se torej povsem prepustimo, a ga hkrati tudi opazujemo. Seveda nekateri v začetku tega ne zmorejo; procesiranje se vseeno dogaja, le nekoliko počasneje. Obstajajo pa tudi izjeme, katerim lahko izvajanje povezanega dihanja celo škoduje. Odsvetujem ga npr. bolnikom z multiplo sklerozo. V psihološkem smislu je namreč v ozadju multipla skleroze občutek, da želiš pred nečem pobegniti, a nimaš kam. Povezano dihanje lahko pri njih sproži sproščanje strahu, pred katerim bi torej najraje pobegnili, a nimajo kam, to pa ima lahko za posledico to, da se bolečinska telesa, ki imajo v jedru naboj strahu, še okrepijo.

Drugi spremljajoči pojavi pri izvajanju povezanega dihanja

Bolečinska telesa v našem sistemu seveda vplivajo na našo kategorizacijo percepcije na ugodno in neugodno, hkrati pa so energijska baza našega lažnega jaza, ki definira naše doživljanje sebe in sveta. Lažni jaz se razvije v zasebno energijsko entiteto, ki želi preživeti. Močnejša je entiteta lažnega jaza, bolj doživljamo življenje kot bitko, v kateri je treba vse doseči s trudom, več imamo telesnih napetosti, bolj načeta sta naše fizično in psihično zdravje in manj energije imamo. In manj ko imamo energije, bolj se oklepamo znanega, pa četudi nam ne prinaša zadovoljstva. Zato vztrajamo v službah, kjer nas izkoriščajo, v partnerskih vezah, v katerih smo nesrečni itd. Nekje v sebi pa vemo, da moramo nekaj spremeniti, a naše odločitve spet usmerja lažni jaz, za katerega pa bi korenite spremembe pomenile smrt ali vsaj bistveno spremembo, česar noče. Če se torej odločimo, da bomo skušali do spremembe prek obiska katerega od seminarjev osebne rasti, bo lažni jaz poskrbel, da se bomo odločili za takšnega, ki sprememb ne bo prinesel, ali pa bomo hodili od enega do drugega seminarja, praktičnih vaj pa ne bomo izvajali. Lažni jaz je tudi v ozadju dejstva, da si veliko ljudi ne zna »izbrati« dobrega terapevta, če se odločijo za pomoč v tej obliki. Na ta način so za silo »zadovoljni vsi« – lažni jaz zato, ker se mu ni teba spremeniti, tista naša bit, ki je z njim prekrita, pa ima občutek, da le nekaj dela zase. A stvari se le slabšajo. Povezano dihanje pa spremembe dejansko prinese in pomeni neposreden energijski napad na lažni jaz. Zato je povsem normalno, da imamo v začetku do vadbe velikanske odpore. Lažni jaz nam zato v bitki za preživetje sugerira brezvoljnost, prepričanja, da tehnika povezanega dihanja ni učinkovita, včasih pa skonstruira celo okoliščine, zaradi katerih povezanega dihanja »nimamo časa« izvajati. Tudi če zberemo dovolj volje za redno vadbo, so za večino prvi dnevi in tedni povezanega dihanja velikanska muka. Ko enkrat takšni odpori minejo, je to zelo dober znak in kaže na to, da obrambna struktura lažnega jaza popušča.

– Občutek utrujenosti:

Vzrokov za utrujenost je lahko več, nekateri pa so med seboj povezani. Zaradi številnih blokad se naš sistem navadi na šibkejše pretoke energije. Ko se po integraciji določenega števila bolečinskih teles in sprostitvi telesnih napetosti pretok energije v sistemu poveča, se sistem na novo stanje, ki ga ni vajen, odzove z občutkom utrujenostjo. Drugi vzrok utrujenosti, ki je s prvim povezan, izhaja iz strukture celičnih receptorjev. Če smo leta in leta vajeni izkušanja nekega destruktivnega čustva, recimo strahu, se pri vsaki delitvi celic poveča število celičnih receptorjev, zadolženih za vnos vibracije strahu v celice, ki se na ta način strahu navadijo. Ko z redno vadbo iz sistema odpustimo bolečinska telesa, ki so projecirala situacije, zaradi katerih smo izkušali strah, takšnih situacij več ne izkušamo. A ker so celice te vibracije vajene, receptorji pa jo v vibracijskem okolju dobesedno iščejo, lahko to inicira poleg občutka utrujenosti tudi nervozo. Tretji najpogostejši vzrok utrujenosti pa je t.i. potisnjena utrujenost, prisotna predvsem pri hiperaktivnih ljudeh. Pri povezanem dihanju se osvobaja tudi ta, kar se prav tako odraža v ustreznem počutju.

– Razdražljivost

Precej naše energije v bolečinskih telesih izhaja iz potisnjenih čustev, katerih skupni imenovalec je jeza. Bolečinska telesa, nastala zaradi vsiljenih pravil in drugih razlogov, zaradi katerih jeze nismo izražali, zadržujejo v sistemu tista bolečinska telesa, ki v jedru nosijo jezo. So eden kontrolnih mehanizmov našega naučenega vedenja. Pri redni vadbi povezanega dihanja seveda razpadajo tudi takšni kontrolni mehanizmi, zato v tej fazi jezo večkrat izrazimo v vsakdanjih situacijah, po drugi strani pa je to tudi znak, da bomo z nadaljno vadbo bolečinska telesa tega tipa precej hitreje sprocesirali.

– Izbruhi različnih bolezni

V obdobju rednega izvajanja povezanega dihanja lahko pride tudi do izbruha bolezni. Do podobnega pojava recimo pride tudi pri razstrupljanju telesa z glino. Za kaj gre?

O tem, da se skuša telo bolečinskih teles osvoboditi skozi bolezen in bolečine, ter da je moč na bolezen gledati kot na poskus samozdravljenja telesa, sem pisal v prvem delu. S sintetičnimi zdravili torej proces osvobajanja destruktivnih energij, ki se je manifestiral skozi bolezen ali bolečino prekinemo, energijski problem, ki je bolezen sprožil, pa v sistemu ostane. Pri povezanem dihanju in pitju gline sprocesiramo tudi blokade, ki so jih povzročila zdravila, zato lahko pride do ponovnega izbruha bolezni, kakršno smo v preteklosti že imeli. V več kot 90% primerov je seveda najboljše s povezanim dihanjem nadaljevati, da se bolezen čim prej sprocesira. Če pa gre za manifestacijo kakšne resne bolezni, ne bo škodil posvet z zdravnikom, kateremu povejte, da izvajate povezano dihanje. Z malo sreče naletimo na zdravnika, ki razume, za kaj gre. Mojemu znancu se je npr.pri povezanem dihanju sprožila pljučna infekcija.Šel je k svoji zdravnici in ji povedal za povezano dihanje, skupaj pa sta prišla tudi do tega, da je imel takšne infekcije že kot otrok. Zdravnica mu je rekla; »Lahko ti predpišem antibiotike in zadeva se bo hiro umirila, a vedeti moraš, da v tem primeru nisi z dihanjem ničesar naredil.«

O tem, da lahko pride pri povezanem dihanju do krčev v posameznem delu telesa, sem že pisal. Zlasti trdovratni so krči v rokah. Če se neprestano ponavljajo, je ena od mogočih rešitev ta, da imamo med vadbo del telesa, v katerem se krč konstantno pojavlja, v topli vodi. Na ta način se precej hitreje sprocesira. Vadba v kadi, polni tople vode tudi sice intenzivira procese integracije bolečinskih teles, ni pa primerna za vsakogar. Dejstvo namreč je, da so intenzivni čustveni izbruhi pri povezanem dihanju značilni le za nekatere. Dogajajo se predvsem ob integraciji bolečinskih teles fiksacijskega tipa in sicer ljudem, ki imajo fokus ekstremno usmerjen na materialni svet in pogostokrat razmišljajo o problemih, povezanih z njim. Pri tistih, ki se ne sekirajo za vsako stvar in si v glavi ne vrtijo destruktivnih notranjih monologov, pa se med povezanim dihanjem pogostokrat na videz ne dogaja nič. A v resnici temu ni tako, le da prihaja do procesiranja na višjih energijskih ravneh. Da proces deluje, potem opazijo v večji sproščenosti v vsakdanjih situacijah, spontani spremembi prehrane in okusov, ki so jim všeč itd. Takšni lahko sam proces integracije okrepijo že v zgodnji fazi vadbe in sicer tako, da ritem dihanja pospešijo, izvajajo povezano dihanje skozi usta, ali pa v že omenjeni kadi polni tople vode.

Tadej Pretner

logo[1]

Podatki

Alpha und Omega Verlag,
Tadej Pretner s.p.

Matična številka: 1345001
Davčna številka: SI 55835902
TRR: 03110-10000 17909, SKB banka d.d., Ljubljana

Kontakt

Tel.: 041 454 900
tadej.pretner@gmail.com

Copyright 2019 Tadej Pretner s.p. ©  Vse pravice pridržane