| |
|
Holistična radiestezija je termin, ki sem ga uporabil za celostni pristop do vsega s čimer je radiestezijska dejavnost povezana. Za razliko od klasične radiestezije, pri kateri iš škodljiva sevanja iščemo in se skušamo pred njimi zaščititi, gre pri holistični radiesteziji za nekoliko drugačen pristop. Ne gre le za za zaznavanje sevanj (če je le mogoče, brez uporabe radiestezijskih pripomočkov) in zdravljenje prostora, temveč za specifično vzpostavljanje energijskega ravnotežja v nas samih in njegov harmoničen spoj s celoto. Če primerjamo oba pristopa z medčloveškimi odnosi, bi pri klasični radiesteziji vzpostavili distanco do ljudi, ki nam niso všeč in se morebiti ped njimi energijsko celo zaščitili, pri holističnem pristopu pa skušamo iz sovražnikov narediti znance, iz znancev pa prijatelje.
Za ta pristop, ki zajema celoten kozmos z vsemi njegovimi deli, je značilen tudi analitičen odnos in razumevanje vsega, s čemer se pri radiestezijskem delu srečujemo. Pri tem pa je najpomembnejše to, da se ves čas zavedamo, da je vsaka stvar, del neke večje celote. In ko se trudimo vzpostaviti energijsko ravnovesje kateregakoli dela te celote, moramo to storiti tako, da je v skladu s harmonijo celote.
SPLOŠNA SOODVISNOST
Oglejmo si nekatere indice, ki potrjujejo dejstvo o vsesplošni medsebojni povezanosti na finih energijskih ravneh, in poskusimo najti zakonitosti, ki veljajo tako v medčloveških odnosih, kot tudi v razmerju med človekom, naravo, Zemljo in vesoljem.
Za izhodišče vzemimo t.i. Bellov teorem (J. S. Bell – fizik), pri katerem ne velja Einsteinova teorija relativnosti, ki pravi, da se energijski delci ne morejo gibati hitreje od svetlobe. Po Bellovem teoremu se namreč vsaka sprememba, ki se zgodi v enem delcu, trenutno odrazi na vseh ostalih delcih neke celote. Bellov teorem, ki je jedro holističnega načela, podpira tudi teorijo švicarskega psihoanalitika C. G. Junga o obstoju kolektivnega nezavednega.
Jung je bil namreč prepričan v obstoj kolektivne podzavesti oziroma nadzavesti človeštva, kasnejše raziskave pa so njegovo teorijo z odkritjem morfogenetskih polj le še potrdile in razširile. Kaže namreč, da misli in čustva vsakega človeka prispevajo k oblikovanju kolektivnega nezavednega, to pa seveda pomeni, da smo na neki energijski ravni vsi povezani. Ta teorija ima oporo v kvantni fiziki, saj je poskus, znan pod imenom paradoks EPR (Einstein-Podolsky-Rosen), dokazal obstoj finih povezav med oddaljenimi delci in njihovo neprestano energijsko soodvisnost. Obstajajo celo bolj fine povezave med ljudmi, ki razmišljajo o istih stvareh, in če znamo na tak ali drugačen način zavestno vstopiti v energijsko sfero kolektivnega nezavednega, lahko svoje znanje in misli nadgradimo z znanjem in mislimi somišljenikov.
Ker je misel v osnovi energija, za energijo pa vemo, da nikdar ne izgine, temveč se lahko le transformira, je logično, da lahko tudi misli obstajajo neodvisno od svojega izvora (človeka), oziroma celo po smrti tistega, ki jih je »skreiral«. Lahko ostanejo v prostoru, kjer so nastale, lahko pa so pritegnjene k drugi, istovrstni energiji misli. Istovrstne misli so lahko pritegnjene k nekomu, ki v nekem trenutku intenzivno razmišlja o nekem problemu. Na finoenergijski ravni tako nastajajo miselne oblike, ki so različnih vibracijskih ravni in se torej med seboj »ne motijo«.
Aktivna misel, v kateri je tudi nek določen čustven naboj, je veliko močnejša od pasivne. Z vsako mislijo, pa najsi razmišljaš o dobrem ali slabem, pa smo izpostavljeni vplivom tujih, sorodnih misli, ki vplivajo na nas v premem sorazmerju s tem, koliko miselne intenzitete in časa posvetimo nekemu problemu ali ideji. Lyall Watson v svoji knjigi Lifetide the Biology of Consciosness opisuje tovrstne povezave tudi v živalskem svetu. Ugotovil je namreč, da takoj ko se zadostno število opic na enem otoku nauči novih oblik vedenja (npr. umivanje sadeža, preden ga zaužijejo), prevzamejo isti vedenjski vzorec vse opice te vrste, ne glede na to, kje živijo. Ta pojav so poimenovali »princip stote opice«. Seveda zaznamo podobne, mogoče le ne tako dramatične preskoke tudi v zavesti človeštva. Vsi starejši učitelji računalništva npr. trdijo, da se danes ljudje naučijo računalništva veliko hitreje kot pred petnajstimi leti; tovrstna znanja so danes preprosto že vgrajena v kolektivnem nezavednem.
Bellov teorem in teorija Davida Bohma o vesolju, ki deluje kot hologram, je skladen tudi z odkritjem Karla Lashleya iz leta 1929. Takrat je namreč Lashley objavil rezultate svojih raziskav človeških možganov, ki so razkrili, da določen spomin ni shranjen v nekem specifičnem delu možganov. Ugotovil je, da poškodba določenega dela možganov ne uniči spomina, ki naj bi bil tam shranjen, in kaže, da nosilec spomina niso specifične možganske celice, temveč je razporejen po vseh možganih, bržkone v obliki energijskega polja, ki ves čas vzdržuje povezavo in izmenjavo energij med vsemi deli možganov. Njegovo odkritje je leta 1969 nadgradil Karl Pribram, raziskovalec možganov s stanfordske univerze, ki je bil prepričan, da človeški možgani delujejo kot hologram. Ko je izvedel za delo Davida Bohma, pa je oblikoval dokončno mnenje, da delujejo možgani kot hologram ter zbirajo in prepoznavajo informacije holografskega vesolja.
|
|
|
|
|